Zgodbe in blagovne znamke Hoja, gibanje in zdravje
Kakšen je občutek, ko se v barefoot čevljih odpraviš na znamenito romanje v Santiago de Compostela?
Poznaš tisti občutek, ko bi najraje vse skupaj pustil_a, dal_a odpoved in preprosto odšel_a? Nekam. Kamorkoli. Samo stran. No, potem ne oklevaj in pojdi! Zveni kot kliše iz motivacijske brošure, ampak brez skrbi – v tem članku o peš poti do španskega romarskega mesta Santiago de Compostela te ne čakajo nobene globokoumne misli o smislu življenja niti fotke izbočenih trebuščkov na plaži.
Jaz sem to zamenjala za pustolovsko pot peš ob portugalsko-španski obali – in to še novembra, najbolj deževnem mesecu v letu. 260 kilometrov s sveže pozdravljenim vnetjem gležnja, brez treninga, z deset- do dvanajstkilogramskim tovorom na hrbtu in v barefoot čevljih. Kaj naj rečem – bil je popolnoma nepremišljen načrt. Če te mika podobna pustolovščina, kar pogumno.
Da bi lahko z nekom delila svoje radosti, tegobe in boleča stopala, sem pregovorila prijateljico Hanko, da gre štopati z mano. In po poti se nama je pridružil še Karel – nepričakovano in nepovabljen. Ampak o tem kasneje.

Na romarskih spletnih straneh boš prebral_a, da je osnovna oprema za peš romanje predvsem in najprej dobra obutev. Torej bodo goretex pohodni čevlji z blaženim podplatom, ki hodi namesto tebe, idealni. Samo da mojemu trmastemu jazu, ki se je ravnokar zaljubil v barefoot, lahko govoriš, kar hočeš – in vseeno bo šel po svoje. Tukaj dobesedno. Svetujejo tudi, da ne nosiš težkih stvari, ne zbiraš spominkov in podobnih neumnosti. Ugani, koliko je tehtal moj nahrbtnik – in koliko od tega so bili kamenčki za spomin.
Ampak ja, oprema je osnova. Dobro podložen pohodni nahrbtnik, ki te v terenu drži pokonci in sam ne tehta preveč (zaupaj klasičnim outdoor znamkam – tvoj hrbet ti bo hvaležen). Funkcionalna oblačila, da ne boš „dišal_a“ na sto metrov že po prvem dnevu (opevano merino se je res izkazalo). In predvsem – dobra pelerina. Ker je vreme lahko zahrbtno tudi v Španiji. Kdo bi si mislil? Midve namreč niti ne...

Zanimivost tega romanja je, da je cilj sicer samo eden – tista slikovita katedrala na severu Španije – vendar je začetkov na stotine. Pravzaprav na tisoče. Začneš lahko na primer kar pred domačimi vrati in se preprosto odpraviš proti Santiagu de Compostela. Prej ali slej boš naletel_a na prikupne rumene puščice, ki te bodo vodile ves čas. In verjemi – ko enkrat začneš iskati rumene puščice, bodo kar naenkrat kukale od vsepovsod.
Poti vodijo tudi čez Češko. Če želiš preveriti, ali se kakšna ne začne kar pod tvojim balkonom, poglej na češki strani Ultreia, kjer najdeš vse izčrpne informacije o poti, alias caminu.
Že dolgo ne gre več samo za romanje vernih. Na caminu srečaš neverjetno mešanico ljudi in vsak ima svojo zgodbo, ki jo ti z veseljem pove. Midve sva imeli žal omejen čas za pot in zgodbe romarjev, zato sva izbrali eno najbolj uhojenih tras – iz portugalskega Porta, približno 260 km. November res ni najboljša izbira za dolge peš ture po okolici – kaj šele po tuji državi, o katere pasteh nimaš pojma. In točno o tem so pustolovščine. Torej Buen Camino!

Dežuje. Dežuje že zvečer, ko odkrivava lepoto portskih barv, ploščic, plute in vina. In dežuje tudi dopoldne, ko panično iščeva credencial, romarsko izkaznico (med potjo vanjo zbiraš žige, pa tudi zaradi nje ti v romarskih prenočiščih, imenovanih albergues, najdejo čisto posteljo). In tako sem prvič preizkusila vodoodpornost svojih usnjenih barefoot čevljev. Držali so se, resnici na ljubo, kar spoštljivo dolgo. Prve kilometre po lesenem sprehajališču ob oceanu so zmogli z odliko. Na koncu pa so popustili. Kar sem jim odpustila, ker ko dežuje od zgoraj, s strani in še od spodaj, nimaš možnosti. To so potrdili tudi Hankini premočeni profi pohodni čevlji.
Prvi dan. Prvih 22 km. Prvo premočenje. Veselje in navdušenje so se izmenjevali z mislimi: O fak, a bomo zdaj v dežju hodili še naslednjih 240 kilometrov? Še 9 dni? Ta nahrbtnik je nekam težak. Ti barefoot čevlji niso bili najboljša ideja. Pelerina in veter nista ravno prijatelja. Ampak nikoli ni trajalo dolgo. Pogledi na ocean in vsak naslednji premočen, nasmejan romar s pozdravom Buen Camino niso dali črnogledim mislim nobene možnosti. Camino je namreč takšen, kot si ga narediš. In zakaj bi se mučil_a z nečim, česar tako ali tako ne moreš vplivati. Torej gremo naprej!

Tako lepo gre do trenutka, ko se začne oglašati glava, ramena, kolena, boki – in ko srečaš Karla. Karel se nama je pridružil že drugi dan. Pravzaprav sva mu bili všeč in je povabil še prijatelje, tako da se jih je pri nama naselilo kar nekaj. Na najbolj občutljivih mestih podplatov. Sopotniki za crknit od smeha.
Ampak veš kaj? Na levi šumi ocean, ti pa stopaš naprej, ker hočeš – nihče te ne sili – in kljub žuljem je fino. Dež ali ne. Bolečina ali ne. Teža misli o rokih, nedokončanih nalogah in Karlu odpade, zamenja pa jo edino pomembno vprašanje človeškega obstoja: Kaj bova jedli?

„Dežuje kot noro, boli vse, najbolj pa boli navzdol.“ – tako izgledajo moji zapiski s polovice poti. Karma pa deluje in slabo vedno zamenja dobro. Dovolj je že navidezna malenkost, da te vrže nazaj v dobro voljo. Posije sonce. Zagledaš mavrico. Srečaš čredo krav. Nekdo te fotografira pri kamniti srednjeveški cerkvi in ti ni treba delati samo nerodnega selfija. Ali pa si preprosto za trenutek sezuješ čevlje in spiješ dobro kavo. Tak trenutek veselja si priporočam privoščiti vsak dan – in ga zaključiti s kozarcem odličnega portugalskega/španskega rdečega. Ali pa s tremi.

Po poti so v kavarnah in restavracijah na romarje navajeni. Z dodatno kapljico nasmeha se te usmilijo in ti na primer dovolijo posušiti čevlje ob razgretem kaminu. Ob portugalski poti je takih krajev na srečo dovolj. Nikomur se ne zdi čudno, da imaš nahrbtnik obložen z mokrimi nogavicami in da se pod tabo, ko stopiš noter, naredi mali ocean – včasih iz vode, drugič iz peska. Čeprav večina domačinov camina nikoli ni prehodila, imajo do romarjev spoštovanje in razumevanje.
Velik plus romanja so zagotovo prenočišča, torej albergues, ki so raztresena po vseh trasah približno tako, da ti za vsak dan pride prav kakšno. Ali vsaj vsak drugi dan. In čeprav na Portugalskem in v Španiji ni navada imeti ogrevanja, so albergues za zimo in dež opremljeni s kaminom ali električnimi grelci. In to večinoma zadostuje, da se čez noč posušijo nogavice, čevlji in majica.

„Pazita nase in predvsem imejta noge na toplem,“ nama je pred odhodom rekel Hankin oče. To se lepo sliši, ampak poskusi, ko dežuje tako, da je čisto vseeno, ali lužo preskočiš ali stopiš vanjo. Ampak svet je še vedno lep – tudi če šepaš in se Karel oglasi pri vsakem koraku.
To me spomni: na pametnem internetu najdeš kup odličnih nasvetov za nego stopal na peš romanju. Na primer nositi dvoje nogavice, da se stopalo manj drgne in ne nastajajo žulji. Deluje, res. Škoda, da sem na to prišla šele na polovici poti. Vseeno pa moram reči, da je bil moj barefoot Karel v primerjavi z Hankinimi številnimi samo majhen salamek, ki se je pustil pregovoriti in je v dveh dneh izginil. Hanka je v priporočenih blaženih pohodniških čevljih z njimi imela precej več zabave.
Naslednji čudež je tejp trak, ki zna olajšati boleče koleno in s tem tudi kolk. Dokler ne začne boleti drugo. In neverjeten rešitelj je ognjičevo mazilo. Pa mazanje stopal zjutraj in zvečer. Verjela sem, da mi bo ta navada ostala tudi doma. Skrb za stopala, ki te nosijo vse življenje, je vendar ključna. Ampak saj veš – če se spomnim enkrat na teden, je že veliko. Ne bodi kot jaz.

Hoditi v dvoje ima nekaj posebnega. Imaš s kom deliti tisoče navdušenih, radovednih misli o življenju, komu se pritožiti nad bolečinami v telesu in komu znova in znova ponavljati, da si lačen_na. A zelo pomembno je najti ravnotežje. Ker se včasih – proti koncu poti vedno bolj – pojavi naravna potreba po tišini in korakanju. Naprej. Sam_a. V izpovedi svojih misli.
In včasih je spet treba te poglobljene trenutke prekiniti s popolnoma absurdnim trenutkom čistega veselja. Ko nekdo od vaju nepričakovano izreče stavek stoletja: Glej, postal_a sem milijonar_ka, imam dva ogromna bazena. V čevljih! Ali pa srečaš sedemdesetletno babico v dolgem softshell krilu namesto predpasnika, ki gre camino že četrtič, in od nje srkaš modrost sveta – in strah pred stenicami. Na koncu ti da še telefonsko številko in obljubo, da ko prideš v Avstralijo, imaš kje prespati. Če bi lahko, bi nama zagotovo spekla tudi pecivo. V primerjavi z njenimi 600 km iz Lizbone v sandalih sva midve s svojimi 260 km in polovično starostjo čisto mehkužni. Kako rada bi bila nekoč kot ona.

Vsak dan sva prehodili okoli 30 km. Na začetku se je teh 260 zdelo neverjetno daleč. Ko so kilometri kopneli, je raslo navdušenje, da se cilj približuje. Ko pa se je začel približevati nevarno preveč, se je pojavilo razočaranje, da se bo vsa ta pustolovščina enkrat končala. Pa tudi radovednost, kakšen je občutek priti do cilja in stati pred katedralo. Zadnji kilometri so bili veseli. Vreme se je menjalo kot po tekočem traku, nama pa je bilo že čisto vseeno. Tudi to, da sva do katedrale prišli po dolgem ovinku. Ker je bila naenkrat tam. V vsej svoji lepoti. In midve tudi. Bil je neverjetno blažen občutek male velike zmage, pomešan z žalostjo, da se počasi, a zanesljivo končuje.
Camino prinese veliko težkih, a lepih trenutkov – utrujenost, izčrpanost, lakoto, žalost in domotožje, predvsem pa smeh in veselje. Zaveš se, kako popolno je človeško telo. Kako hvaležni mu moramo biti. Da ima bolečina svoj razlog in da smo zanjo največkrat krivi sami. Tudi zaradi slabo izbrane obutve. To pa ni moj primer – iti v barefoot čevljih je bila popolnoma odlična ideja.
Bi šla še enkrat? Seveda, mirno že jutri!

Romarsko pot Camino de Santiago je prehodil tudi fotograf, pustolovec in vodnik za severni sij, Marek Rybář. Celih 110 km je udobno premagal v modelu XERO SHOES HFS.
Oglej si njegov video s poti:
V katerih čevljih na daljinski pohod?
Kaj bi te o temi še lahko zanimalo?
Besedilo in fotografije: Eva Holíková