Prečenje Tenerifov v barefoot čevljih – 100 km in en izziv za drugim

Imajo barefoot čevlji sploh smisel na večdnevnem treku? Nikola je to šla preverit na lastni koži — spontano na Tenerife, pretežek nahrbtnik in presenečenja, ki jih ni pričakovala.

Kaj se zgodi, ko se novembra spontano odločiš odleteti na stotkilometrski sprehod? Se res lahko brez dovoljenja povzpneš na najvišji vrh Tenerifov, Pico de Teide? In ali je sploh dobra ideja, da za to obuješ barefoot čevlje?

Zakaj ravno peš?

Zadnjih nekaj let je hoja po naših hribih in tudi po večjih gorah ena mojih najljubših dejavnosti. Iz neznanega razloga se mi mučenje na kakšnem strmem klancu z obljubo razgledov in (predvsem) hrane zdi kot odlično preživet čas. Včasih razmišljam, da bi lahko kakšen dopust preživela tudi drugače kot tako, da nekam hodim peš. Morda bi lahko preprosto ležala nekje v resortu in se po pol ure obračala na ležalniku. Težava pa je, da hrana – pa naj bo tista, ki jo potegneš iz nahrbtnika, ali tista kupljena z visokogorskim pribitkom – preprosto najbolj tekne po tem, ko si nekajkrat doživel/-a skorajšnjo smrt.

S to filozofijo in enim tednom dopusta, ki ga je bilo treba izkoristiti, sem se čisto po naključju znašla na GR 131 na Tenerifih. Veselila sem se vzpona na najvišjo goro Španije, paelle, sončnega vremena in fajn ljudi. Na koncu pa je vse izpadlo malo drugače …

Barefoot čevlji v gore? Zakaj pa ne!

Na Tenerife lahko potuješ vse leto, a v času naše zime so tu idealni pogoji za pohodništvo. Temperatura je ravno prav čez dvajset stopinj, s tem pa tudi manj vode na hrbtu.

Če imaš enak nabor „čudnih navad“ kot jaz – ljubezen do gora in ljubezen do barefoot obutve – prej ali slej naletiš na problem, katere čevlje sploh nositi v gore, ko pa nam vsi ves čas ponavljajo, da v gore pač potrebuješ trden čevelj.

Ko sem pakirala za GR 131, sem si rekla, da jih preprosto vzamem. Predstava, da bi hodila v trdih čevljih, me je namreč res strašila. Da se razumemo: v zadnjih petnajstih letih sem preizkusila različne trde čevlje znanih znamk – in pri vseh sem prej ali slej dobila žulje. Po prečenju Nizkih Tater sem celo en par takih čevljev pustila pri smetnjakih na koncu treka.

Na mojem „razpisu“ za terenske čevlje so zmagali SALTIC OUTDOOR FLAT. Med vsemi bolj športnimi različicami bosonoge obutve, ki jih ponuja naš trg, so mi bili najbolj udobni. Iz prejšnjih izletov sem tudi vedela, da me nikjer ne tiščijo, so zaradi velikega gumijastega okopa odporni in zdržijo tudi kakšen dežek. V njih sem hodila na enodnevne izlete in vedno je bilo vse ok. To je bilo prvič, ko sem vedela, da me čaka konkretna višinska razlika in približno sto kilometrov.

Kaj spakirati za Kanarske otoke pozimi

Temperature se tu gibljejo od čisto poletnih do res zimskih. Bolj ko si blizu najvišje gore Španije, nižja je temperatura – pade tudi pod ledišče. Zato je treba spakirati tudi stvari, ki se na prvi pogled zdijo nesmiselne … na primer rokavice. Od oblačil tako spakiram vse v razponu od kratkih hlač do puhovke.

Kampiranje zunaj narodnega parka se tolerira, zato spakiram šotor, podlogo in spalno vrečo. Ne sme manjkati gorilnik in hrana za nekaj dni. To je tudi otok s pomanjkanjem vode, zato se psihično pripravljam na to, da bom nosila večjo količino na hrbtu. Seveda ne smejo manjkati pohodne palice, prva pomoč in vlažilni robčki. Skupaj nanese 12 kg.

Prvi dan: Misija plinska kartuša

Po pristanku se premaknem na sever otoka in se namestim v najcenejšem hostlu. Žal tudi najcenejše tu pomeni 800 Kč. Celo naslednje dopoldne iščem plinsko kartušo. Z lokalnim javnim prevozom prevozim celo mesto in ko se že sprijaznim, da bom kot Reese Witherspoon v filmu Divjina, me prodajalec v Decathlonu pošlje še v trgovino Merlin, kjer kartušo dejansko imajo. Na mojo srečo v nesreči samo 500 g. V moj nahrbtnik se zdaj ne spravi več niti papirnat robček, in z avtobusom se odpravim na začetek trase. 

Odločila sem se začeti v La Esperanzi, lahko pa začneš tudi v Aroni ali si traso podaljšaš po svoje. Ko končno z veliko slovesnostjo krenem, je že po poldnevu. Vsa neučakana se potim v prvi vzpon in neprijetno me preseneti teža nahrbtnika. Takoj ko zavijem v gozd, srečam tri ljudi, potem pa nikogar več. Nekako sem si predstavljala, da bo tu bolj živahno. Skrbi me veter … veje se tu upogibajo in zaman iščem mesto, kjer bi se dalo postaviti šotor. Rešijo me, kot že neštetokrat, mapy.cz. Najdem zavetje in se odpravim tja. 

Nočni „bobrik poguma“

Še nečesa ti nisem priznala. Ta izlet je bil zame izziv. Ne zato, ker bi šla sama, ampak zato, ker sem se odločila spati sama zunaj. Dolga leta me je to strašilo in zaviralo. Zdaj sem nekako čutila, da je čas, da to prekletstvo prelomim. 

Ko pridem do zavetja, tam najdem dva fanta. Kaj misliš – od kod sta? Jasno, naša. Brez mučenja priznam, da sem kar vesela – tudi zaradi strehe, ki jo zavetje ima. Svoj „bobrik poguma“ prestavim na naslednjo noč. Zjutraj o vetru ni ne duha ne sluha, poslovimo se in vsak odide v svojo smer. Moj današnji cilj je voda, oddaljena 20 km. 

Drugi dan: V Salticah mi gre kot po maslu

Ves dan hodim po gozdu. Najprej naberem 800 višinskih metrov, da jih potem vse spet spustim. V Salticah mi gre res lepo. Občasno se že pokaže Teide, a je še kar daleč. Spet srečam le nekaj ljudi in uživam v času v gozdu. Ko pridem do vode, se že mrači. Hitro postavim šotor in skuham večerjo. Paradoksalno se počutim varneje malo stran od zavetja, kjer me nihče ne vidi. Okoli sedme zvečer se uležem in čaka me približno dvanajst ur v mojem šotoru v obliki krste. Gozd me pravzaprav ne straši – druge strahove pa na silo potlačim. Kaj mi v tej situaciji sploh še preostane? Seveda se zbujam ob vsakem sumljivem zvoku = ob vsakem zvoku, na srečo pa sem utrujena, zato glede na razmere spim relativno dobro. 

Tretji dan: Lunarna pokrajina in strašljiva jama

Tretji dan se, vsa ponosna, da sem preživela, odpravim naprej. Pot je najprej po izohipsi, potem pa pride neskončen vzpon. Ko pridem do restavracije na meji narodnega parka, se okrepčam s steakom in sladico. Imam dilemo, kako naprej … Na koncu se po priporočilu prijatelja odločim nadaljevati, čeprav vem, da je tam kampiranje prepovedano. Moj cilj je jama Montana Blanca. 

Kulisa se spremeni v skoraj lunino pokrajino in spet skoraj nikogar nikjer. Rečem si, da bo v zasilnem zavetju zagotovo kdo. Ni bilo nikogar. Tja pridem že skoraj v temi, nekaj časa iščem lokacijo – precej je skrita in iskreno … precej strašljiva. K miru mi ne pomaga niti to, da vidim dve silhueti, ki tekata nekje nad mano v gorah. Šotora ne postavim, ker tu ne najdem niti enega pajka. Piha in precej je mrzlo. Danes res cenim svojo puhasto spalno vrečo. Z načrtom, da ob dveh zjutraj vstanem in ob treh krenem proti Teideju na sončni vzhod, grem spat. No, vsaj poskušam – spanja pa ni in naletim na čuden problem. Neverjetna tišina je. Takšna tišina, da slišim, kako se mi v kapuci obrne las in kako mi razbija srce. Izmenično zaspim in se zbujam, ob dveh zjutraj se kot zombi usedem in skuham kašo.

Četrti dan: Ko ti barefoot čevlji pokvarijo načrte

Še preden krenem, slišim korake in glasove drugih neučakancev. Po napol prebedeni noči zberem vse moči in se odpravim tudi jaz. Vzpon je sprva blag. Res je tema, a luna in množica zvezd nam svetita na pot. Moram reči, da je delovalo skoraj magično. Iz mojega razmišljanja me predramijo čuvaji parka. Po „modrih“ nasvetih na internetu, ki pravijo, da za sončni vzhod nihče ne preverja dovoljenj, se z njegovim pridobivanjem nisem posebej obremenjevala. No, preverjajo. Mladi Španec mi dovoli, da se na spletni strani registriram, in mislim, da je stvar rešena. Vsem pa preverja tudi opremo. Imam vse, kar mu pride na misel … dokler ne pogleda mojih čevljev. Slutim, da ne bo ravno navdušen. Da mi bo pa rekel, da me zaradi njih ne spusti gor, mi ni prišlo na misel. Stojim tam, kot da bi me nekdo polil z vedrom mrzle vode! Poskusim vse – od racionalnega, da v teh čevljih znam hoditi, do pasjih oči – a nič ne deluje. Čeprav sem blizu solz, jih od mene ne bo videl. 

Kaj zdaj? Nočni pohod in mraz

Začne me zebsti, ker tam že nekaj časa prestopam, zato mi ne preostane drugega, kot da si izmislím alternativni načrt. Malo se moram vrniti in se potem spet priključiti na GR 131. Na poti navzdol srečujem ljudi, ki gredo gor, in srce mi razbija od jeze. Za trenutek se ustavim in pogledam navzgor. Obožujem opazovanje zvezdnatega neba in odločim se, da bom uživala vsaj v tem nepričakovanem nočnem izletu. Hodim in hodim, ves čas me zebe, a nimam več ničesar, kar bi lahko oblekla. Po dvanajstih kilometrih pridem do turističnega centra, kjer sta tudi restavracija in hotel. V mislih upam na kavo in zajtrk, skoraj je osem in sonce se že počasi kaže. Stopim skozi hotelska vrata, a me takoj obrnejo, češ da kuhajo samo za goste. To me res razjezi. Namesto jajc si tako za drugi današnji zajtrk privoščim flapjack. Zunaj z zmrznjenimi prsti segrevam grelno blazinico in rezerviram prenočišče v 13 km oddaljenem Vilaflorju. Vržem traso v zemljevide in se odpravim po najkrajši poti – kako drugače kot v klanec.

Kako v enem dnevu pobrati vso smolo

Sonce na srečo začne greti. Ko priklopim telefon na power bank, ugotovim, da se telefon sploh ne polni. Baterija kaže 15 % in slušalke vzamem iz ušes. Zavedam se, da če bi me čuvaj parka spustil na vrh Teideja, bi to pomenilo še eno noč nekje zunaj – in brez telefona. Morda se je tako pravzaprav izšlo najbolje. Takrat še ne slutim, po kakšni poti sem se odpravila. Ko sem na hitro iskala traso, nisem opazila, da je en del označen samo s črtkano linijo, torej neoznačen. To je kamnita pot navzdol, brez oznak, le občasno uhojena stezica … in včasih sploh nič. Zato pogosto vlečem ven telefon, da vem, ali držim pravo smer. Ko pridem na glavno cesto, si oddahnem. Zadnji izziv so kamnite stopnice pri spustu v mestece Vilaflor. Tam moje utrujene noge že kar protestirajo in tanka podplat čevljev temu ne pomaga prav dosti, a dovolj je, da se spomnim žulja čez celo peto na poti v Santiago, in mi gre takoj lažje. Mislim, da je za danes dovolj. Ko pridem v nastanitev, moj telefon dokončno odpove. Utrujena in lačna se odpravim v prvo gostilno na konkretno hrano.

Peti dan: Finale ob oceanu

Zadnji dan me čaka le še 18 km do Arone. Trasa najprej vodi skozi gozd, kjer ne srečam nikogar. Nato se spušča proti obali in uživam v čudovitih razgledih. Od tam se z avtobusom odpeljem do Los Christianosa, kjer imam za dve noči Airbnb. Pred odhodom si želim še malo odpočiti in ujeti nekaj sonca.

Kako so jo odnesla moja stopala in kaj bi naslednjič naredila drugače?

Prišla sem zadovoljna, brez žuljev in z vsemi nohti. Tudi čevlji po temeljitem čiščenju izgledajo skoraj kot novi. Da pa ne bom samo hvalila: zadnja dva dneva treka je bilo veliko hoje po kamnih in s tankim podplatom je bilo to včasih nadležno. Ta problem lahko omiliš tako, da v čevelj dodaš vložek (prodaja ga proizvajalec). Tako čevelj postane bolj čvrst. Zgornji del čevlja je po vseh kilometrih ostal nedotaknjen. 

Za nazaj, nekaj mesecev kasneje, in pametnejša zaradi drugih prečenj bi spakirala manj oblačil: hlače zadostujejo dvoje in nogavice tudi. Šotora, ki izgleda kot krsta, ne bi priporočila. Neverjetno je nepraktičen – v njem se ne da niti usesti, kaj šele preobleči. Prav tako je na prvi pogled jasno, da je v šotoru samo ena oseba. Svoje budne čute sem se pri spanju zunaj naučila prelisičiti s čepki za ušesa in masko za oči. Poskusi, odlično je! Brez skrbi, zvok motorne žage te bo zagotovo zbudil tudi tako. 

In kaj ostale stvari, ki sem si jih načrtovala? Kar se tiče paelle, sem obšla nešteto restavracij, a mi je za eno osebo niso hoteli pripraviti nikjer. Kar se tiče ljudi, me je presenetilo, kako prazna je bila celotna pot, zato si ne odnesem nobenega novega prijateljstva. Odnesem pa ogromno doživetij, premagan „bobrik poguma“ in opečeno zadnjico. No, povej: takšne pustolovščine v hotelskem kompleksu ne doživiš.

Če bi te zanimalo prebrati več dejanskih informacij o prečenju Tenerifov, je tukaj članek. 

Avtorica članka in fotografij je Nikola Cejnarová – medicinska sestra z ljubeznijo do potovanj, gora in kave. Najdeš jo ali nekje na hribu ali na Instagramu.