Kako se otroško stopalce razvija pravilno in zdravo? Vprašali smo fizioterapevtko Michaelo Kačírkovo, avtorico knjige Pohybový vývoj dítěte s láskou a respektem.
Ko govorimo o razvoju otroškega stopala, si večina ljudi predstavlja šele dojenčka, ki stoji ali hodi. Priprava stopalca na samostojno stojo pa poteka veliko prej – ne šele v trenutku, ko se otrok sam postavi na noge. Kaj vse temu predhodi in kako lahko pozitivno vplivaš na otrokovo prihodnjo hojo še preden se postavi?
V trenutku, ko ženska zanosi, se plod začne razvijati precej hitro. Že štiri tedne po združitvi semenčice in jajčeca se začnejo oblikovati zasnove za obe spodnji okončini. Okoli osmega tedna so na zarodku vidne strukture spodnje okončine in stopala (terminološko stopalo štejemo od gležnja navzdol), postopoma pa pride tudi do ločitve posameznih prstov. Ob koncu nosečnosti bi morale biti vse strukture okončin (mišice, žile, živci) razporejene podobno kot pri odraslem človeku.

To je res odlična novica. Naša naloga je pomagati, da stopala taka tudi ostanejo. Na njihov razvoj po rojstvu namreč vpliva veliko dejavnikov. Zelo pomembna je kakovost psihomotoričnega razvoja, torej kakovost gibalnih vzorcev. Gre za to, kako se dojenček v določenem obdobju giblje, saj so stopala vključena v celostni razvoj in se razvijajo hkrati z drugimi deli telesa.
Končni rezultat razvoja stopala – predvsem njegova funkcija pri stoji – je neposredno sorazmeren s psihomotoričnim razvojem. Razvoj stopala je del vsake razvojne stopnje (gibalnega vzorca). Zdravega razvoja stopala ne moremo pričakovati, če se v psihomotoričnem razvoju pojavljajo odstopanja.
Razvoj dojenčka poteka od glave navzdol. Preden se malček prvič postavi na noge, mora prej usvojiti veliko gibov, ki stoji predhodijo. V letu in pol se iz ležečega dojenčka razvije stoječ in nato še hodeč otrok – v tem času mora prehoditi „dolgo pot“ in se naučiti številnih novih spretnosti.

Foto: Michaela Kačírková
Dojenček po rojstvu izvaja predvsem globalne gibe, torej se giblje kot celota. Ne zmore izolirano premakniti le ene okončine – gib se vedno odrazi na celotnem telesu. Stopalo se premika skupaj s celotno spodnjo okončino. V praksi to na primer pomeni, da dojenček potegne k telesu celo spodnjo okončino in v gležnju „potegne“ tudi stopalo – enako velja tudi obratno. Ko dojenček iztegne spodnjo okončino, v gležnju „iztegne“ tudi stopalo.
Okoli tretjega meseca je dojenček v ležečem položaju na hrbtu stabilen in zna združiti roke pred telesom. Hkrati s to stabilnostjo lahko dvigne tudi spodnji okončini nad podlago, spet potegne gležnje proti telesu in razpre prstke na nogah. Ko okoli četrtega meseca dojenček prime igračo, lahko na stopalcih opaziš, da jih obrača proti sebi in se kot da bi poskušal igračo „prijeti“ tudi z nogami.

3 mesece, na trebuščku. Foto: Michaela Kačírková
V ležečem položaju na trebuščku najprej začne dvigovati glavico – pogosto imenovano „paša konjičkov“ –, nato preide v drugo vzravnavo (opora na iztegnjenih rokah), potem se dvigne na vse štiri, kjer nekaj tednov le „poskakuje“, dela visoke poševne sede in kasneje plazi po vseh štirih. Idealno je, da se otrok postavi šele po vseh teh gibih. Šele zdaj je telo pripravljeno na kakovostno stojo; nato začne hoditi ob pohištvu, se spušča v prostor in šele na koncu pride „češnja na torti“ – hoja.
Razvoj smo opisali pospešeno. Želeli smo predvsem pokazati, da je nujno, da otrok preide skozi vse gibalne vzorce – tako se namreč najbolje pripravi na hojo. Če razvoj ne poteka kakovostno, se bo to poznalo pri stoji, hoji in drži telesa.

4,5 meseca, na trebuščku. Foto: Michaela Kačírková
Dojenček je opremljen s številnimi primitivnimi refleksi, eden izmed njih je tudi prijemalni refleks na spodnji okončini. Aktiviraš ga tako, da svoj palec položiš na stopalo pod prste, rahlo pritisneš in opazuješ prstke. Videla boš, kako prstki na stopalcu „primejo“ tvoj palec. Ta refleks deluje do trenutka, ko se otrok samostojno postavi na noge, nato pa ugasne.
Izgine le refleks, prijemalna funkcija stopala pa ostane – le da otrok s stopalom v bistvu „prime“ teren, po katerem hodi. Če na primer stoji na okroglem kamnu, bo stopalo kamen objelo. Tako otrok lažje ohrani stabilnost in ne pade.

Foto: Michaela Kačírková
Dojenčku privošči dovolj časa za gibanje – ne prehitevaj ga, da bi že moral narediti ta ali oni gib; raje mu ustvarjaj primerne pogoje, da lahko razvoj „trenira“ sam.
Razvoja ne pospešuj – dojenčka ne posedaj, ne dajaj mu svojih rok za stopala, da bi se odrinil in se začel plaziti, ne postavljaj ga pokonci, ne vodi ga za roke …
Dojenčku privošči dovolj prostora za prosto, naravno gibanje. Gibanje „treniraj“ tako, da ga nameščaš na hrbet, bok in trebušček (na trebušček le, ko je buden – zaradi preventive sindroma nenadne smrti dojenčka). Ustvarjaj pogoje, ki so primerni za gibanje, na primer dovolj časa na nedrseči podlagi, ki ga ne ovira pri preizkušanju novih gibov ipd.
Na splošno otrokovega gibanja ne omejuj.

Le redkokateri pripomoček res podpira naraven razvoj dojenčka. Pripomočki pogosto bolj pomagajo staršem kot otrokom – pri otrocih pa gibanje večinoma omejujejo.
Omeji uporabo pripomočkov, v katerih je otrok v skrčenem položaju. Izogibaj se tudi zaporednemu kombiniranju pripomočkov (ležalnik, ruta, nosilka, avtosedež …). Avtosedež uporabljaj le v avtu in za varen prevoz od točke A do točke B – gre za varnostni pripomoček. V ležalnik daj otroka le za nujno potreben čas; raje izberi Mojzesovo košaro.
Pripomočkov, ki razvoju in stopalu „ne delajo dobro“, priporočamo, da jih najbolje sploh ne uporabljaš. Sem sodijo na primer sedeži, hojice, nošenje v ruti/nosilki z obrazom naprej, plazilniki ipd.

Izberi primerno velikost nogavic – takšno, da ne omejuje gibanja stopala, ne stiska prstkov skupaj in ne tišči v predelu gležnja. Izogibaj se držalom za nogavice, ki sicer držijo nogavico na mestu, a omejujejo gibanje stopalc.
Čevlje obuj šele takrat, ko otrok samostojno hodi. Do takrat ne potrebuje nobenih čeveljčkov za voziček ali nosilko – za to zadostujejo topli škorenjčki/nogavičke oziroma prevleke za stopala. Ko otrok hodi in izbiraš čevlje, je tudi tukaj pomembno, da poskušaš ohraniti čim več naravnosti gibanja. Izberi čevlje, ki spoštujejo anatomsko obliko stopala, so prožni in lahki. Mamam priporočam copatke in nato barefoot čevlje.
Igraj se z otrokom – tudi z njegovimi stopalci. Igra je pomembna za celoten psihomotorični razvoj otroka (pravzaprav je pomembna v vsaki starosti). Mislim na to, da ko otroka opazuješ, mu pripoveduješ, se igraš z njegovimi rokicami, ga božaš po trebuščku, ne pozabi prijeti tudi stopalc, jih masirati, zmasirati prstek za prstkom, položiti dojenčkova stopalca na svoj obraz in jih pobožati. Le previdno z žgečkanjem – dojenčku morda ne bo prijetno.

Zdrav razvoj otroškega stopala ni le vprašanje izbire pravih čeveljčkov. Gre za proces, ki se začne že v prenatalnem obdobju in se nadaljuje skozi vsak gibalni vzorec, ki ga tvoj otrok osvoji v prvem letu in pol življenja. Zapomni si, da stopalo ni izoliran del telesa – je del celotnega gibalnega sistema. Ko dojenčku privoščiš dovolj časa in prostora za naravno gibanje, spoštuješ njegov tempo in se izogneš nepotrebnim pripomočkom, mu daješ najboljši začetek za zdrava stopalca za vse življenje.

Članek je nastal v sodelovanju z Bc. Michaelo Kačírkovo – fizioterapevtko za otroke od rojstva. V praksi uporablja znanja Vojtove metode in Bobath koncepta. Je soavtorica knjige Pohybový vývoj dítěte s láskou a respektem (fyzioterapeutky dětem), avtorica praktičnega tečaja Pro zdravý vývoj miminka in ustanoviteljica projekta Dětská fyzio máma.
* te informacije veljajo za zdrave otroke; če ima otrok nevrološko ali ortopedsko težavo, se individualno posvetuj z lečečim zdravnikom ali otroškim fizioterapevtom
Vnesite e-pošto, zavrtite kolo in nagrado vam pošljemo tudi po e-pošti.
Kodo smo poslali tudi na vašo e-pošto. Velja do .
Nič hudega, imate še en poskus.
Nič hudega, poskusite naslednjič. Medtem vam pošljemo novice in popuste po e-pošti.