Kako pripraviti otroka na vrtec, da jutranji odhodi ne postanejo solzne preizkušnje? Delimo preverjene nasvete za pripravo in samo uvajanje.
Sem mamica štiriletne Sárinke in šestletnega Samíka. Med vsemi možnostmi sem se odločila za klasičen državni vrtec z mešanimi skupinami. Pripravam na ta pomemben korak v življenju mojih otrok sem posvetila veliko pozornosti in z vami z veseljem delim, kako je vse potekalo, da bo tudi za vaše otroke vrtec postal kraj, kamor gredo z veseljem – zaradi novih prijateljev in doživetij.

Pomembno je, da z otroki o vrtcu govorimo pozitivno in realno ter se izogibamo tistemu starševskemu „strašenju z vrtcem“, da ga otroci ne bi dojemali negativno in bi se bali tja iti.
Meni se je pred začetkom in tudi med vrtčevskim letom dobro obneslo, da sem s Samíkom nekatere situacije odigrala z lego kockami. Z figuricami sva se igrala „vrtec“, posnemala dnevni ritem v vrtcu, jaz pa sem namenoma ustvarjala različne situacije in jih potem skozi igro vlog reševala (npr. nekdo mi vzame igračo, ne znam si zapeti jakne, prijatelj me je udaril, pogrešam …).
Pri pripravi na vrtec vam lahko zelo pomagajo otroške knjige, ki se posvečajo tej temi. Otroci si z njihovo pomočjo lažje predstavljajo, kaj jih v vrtcu čaka, tudi po vstopu v vrtec pa bodo želeli, da jim jih berete, ker jim bo všeč, da prikazujejo situacije, ki jih iz vrtca dobro poznajo.

Kar otrokom zagotovo olajša bivanje v vrtcu, je stopnja njihove samostojnosti: da se znajo z malo pomoči obleči in obuti, da znajo sami jesti, uporabljati stranišče, si umiti roke z milom, uporabljati robček, pospraviti igrače za seboj … Seveda vzgojiteljice otrokom z veseljem pri vsem pomagajo, a bolj ko bo otrok samostojen in neodvisen, bolj samozavestno se bo počutil in se ne bo znašel v situacijah, ko ima občutek, da ne zmore.
Oblačenje in obuvanje lahko otrokom olajšate tudi vi – z izbiro primernih oblačil in obutve.

Verjetno se starši najbolj bojijo jutranjega odhoda v vrtec, ki ga včasih spremljata jok in odpor do tega, da bi otrok šel v vrtec. Otroci pogosto prosijo, da bi lahko ostali doma. Iz izkušenj vam svetujem: tega ne počnite (meni so takrat to tudi vsi svetovali, a sem imela občutek, da vendar jaz najbolje vem) – otroci si to namreč zelo dobro zapomnijo. Samík je potem to še večkrat poskusil in govoril: „Ampak se spomniš, kako sem enkrat zelo jokal, pa si me pustila doma.“
Morda en nasvet za jokajoče otroke: ne nosite jih v vrtec v naročju in jih v garderobi ne tolažite tako, da jih dvignete. Otroku se bo potem zelo težko odlepiti od vas. Raje ga primite za roko ali pa pokleknite k njemu in ga objemite.

Pri nas je uvajanje potekalo brez večjih težav, a ker se je lani name obrnilo veliko mamic, ki niso imele takšne sreče, sem za pomoč prosila svoje sledilce in zbrala nekaj nasvetov, ki lahko otrokom pomagajo. Čeprav v večini primerov največ pomaga predvsem čas:
Otroci jokajo, ker ste zanje najdragocenejši na svetu in se ob odhodu v vrtec bojijo, da vas bodo izgubili. Imejte razumevanje in jih poskusite potolažiti.

Ko je Samík prišel domov, je bil vedno navdušen, da je spet pri svojih igračah, in se je večinoma takoj šel igrat, kar sem pozdravila. Manj pa mi je bilo všeč, da je nekatere svoje frustracije stresal na Sárinko, česar prej ni počel. Najpogosteje je bila to reakcija na nekaj, kar se mu je zgodilo v vrtcu.
Vedno sem mu ponavljala, da če mu kdo dela nekaj, kar mu ni všeč, se mora takoj oglasiti in jasno povedati, da mu to ni všeč. Veliko neprijetnih stvari je pobral od otrok iz vrtca (ugovarjanje, provociranje, grimasiranje) in je to potem poskušal uporabljati tudi doma, kar je bila velika preizkušnja potrpežljivosti za vse nas.
Treba se je navaditi, da bodo z vstopom v vrtec na vašega otroka vplivali tudi drugi ljudje, ne samo vi – in to je del življenja.
Otroci v vrtcu svoja čustva držijo pod nadzorom, ko pa pridejo domov, v dobro poznano okolje, na varno, jih spustijo. To je potem naporno za vse. Večkrat se mi je zgodilo, da sta se otroka sprla že v garderobi ali v avtu, ugovarjala ali pa preprosto nista poslušala. Bolelo je in včasih sem morala to tudi „predihati“, vendar tega ne smemo jemati osebno in si reči, da „je to samo obdobje“.

Lucie @schoolofmylife
Predvsem mamica dveh majhnih otrok: Samuela (6 let) in Sáre (4 leta). Končala sem Pedagoško fakulteto Karlove univerze, moje izobraževanje pa v veliki meri vpliva tudi na vsebino, ki jo ustvarjam na družbenih omrežjih in blogu, kjer sem aktivna od takrat, ko se mi je rodil Samík.