Z veseljem vam svetujemo v spletnem klepetu ali na: orders@premiumbarefoot.com
Vstop v vrtec je velika sprememba ne le za otroka, temveč za vso družino. Kako se pripraviti, da bo ta korak v neznano pomenil čim manj stresa?
Vstop otroka v vrtec je ena največjih sprememb v človekovem življenju, čeprav se morda ne zdi tako. Prvič namreč zapusti varno naročje družine in stopi v institucijo, v kateri bo z veliko verjetnostjo deloval vse do upokojitve. Ta prehod je pogosto zapleten in zahteven. Imamo pa veliko možnosti, kako ga olajšati. Da – predvsem mi, starši.
Do trenutka, ko otrok začne hoditi v vrtec, je čas preživljal predvsem z mamo, očetom, drugimi sorodniki in prijateljicami z enako starimi otroki. V skupini je naenkrat sam – z neznanimi vzgojiteljicami in hkrati skupaj z do 27 drugimi otroki. Nenadoma ga čaka kup nalog, upoštevanje dnevnega ritma, in čeprav so vzgojiteljice čudovite (in v večini primerov res so), lahko pride do neprijetnih situacij, ki se jim tudi ob najboljši volji ni mogoče povsem izogniti.
Navsezadnje 28 otrok prihaja iz 28 družin z 28 različnimi vzgojnimi slogi, iz katerih mora nastati razumen skupni kompromis, sicer nobena vrtčevska skupina ne bi mogla delovati. Hkrati so med otroki ogromne razlike – tako po starosti kot tudi po spretnostih, intelektu, znanju, značaju ali temperamentu. Ta mešanica je pogosto precej divja in popolna priprava ni nikoli možna. Nekaj pa lahko kot starši vseeno vplivamo in otroku začetek olajšamo.
Čeprav se morda zdi, da bomo z vstopom v vrtec v otrokovih očeh potisnjeni na stranski tir, ni tako. Prav z nami ima otrok najbolj intimen odnos in tega je treba še naprej poglabljati – otroka pomirjati, da je tudi, ko je v vrtcu, še vedno ljubljen, da ga imamo radi bolj kot karkoli na svetu. V takšni meri, kot jo tvoj otrok potrebuje. Pri nekom zadostuje enkrat na teden, pri drugem pa stokrat na dan. Mi pa moramo potrebno tolažbo zagotoviti.
Še vedno smo varno pristanišče, kamor se otrok vedno vrača. V dobro delujoči družini je prav ta občutek varnosti tisto, kar najbolj pomaga.
Moja hči je septembra kot triletnica začela hoditi v vrtec. Zelo zanimivo je bilo vse opazovati z druge perspektive kot iz vloge učitelja. Zdaj si poglejmo nekaj načel, ki pomagajo in delujejo ne glede na to, kakšen otrok je.
Klasična dilema se pojavi že pri izbiri vrtca. Po raziskavah je najpogostejši dejavnik izbire razdalja. Moje vprašanje kot učitelja pa je – želim za svojega otroka vrtec, ki je blizu, ali vrtec, ki je kakovosten? Seveda je možno, da bo kakovosten tudi najbližji, vendar statistično gledano prej ne. In ja, govorimo o krajih, kjer sploh obstaja izbira. Če je v radiju dvajsetih kilometrov samo en vrtec, je izbira jasna ne glede na vse.
Najboljši pokazatelj je kot vedno priporočilo. Prijatelji, sorodniki, sosedje – kdorkoli na podlagi resničnih izkušenj. In te ne lažejo. Nikoli. Če ti pet ljudi neodvisno drug od drugega pove, da je določen vrtec odličen, potem je zelo, zelo, zelo verjetno tudi res.
Moji osebni nasveti, ki pomagajo pri odločitvi:
Sam sem osebno vedno delal samo v javnem vrtcu, kar pa ne pomeni, da bi imel načeloma karkoli proti alternativam ali zasebnim vrtcem.
Pri alternativah (npr. Montessori, Waldorf, Začít spolu) pa vidim eno veliko težavo – te ustanove so hkrati tudi filozofije. Montessori pedagogika na primer poudarja naravne materiale, vendar dati otroka v Montessori vrtec samo zato, ker je to trenutno moderno, doma pa imam vse iz plastike, mi diši po poziranju. Prav tako se lahko zgodi, da vzgojitelji niso »uglašeni« na to filozofijo.
Pri zasebnih vrtcih je težava, da jih ne nadzira država (praviloma ne spadajo pod pristojnost Češke šolske inšpekcije), in moje povsem zasebne izkušnje so takšne, da tam otroke pogosto zgolj varujejo. Zasebni vrtec zagotovi manjšo skupino, ti pa se pozanimaj o načinu izobraževanja svojega otroka.
Slabost javnih vrtcev so po drugi strani pogosto velike skupine otrok. Kjer so prednosti, so vedno tudi slabosti. Od mene kot starša je odvisno, kateri dejavnik je pri izbiri najpomembnejši.
Vrtec je predvsem vzgojno-izobraževalna ustanova, ne »varstvo«. To je stvar, ki se je mora zavedati vsak: želim, da je otrok samo varovan, ali želim, da se kakovostno razvija in uči?
Otroci ob vstopu v vrtec doživljajo ogromen stres, kar je logično. Je podobno, kot ko mi začnemo novo službo. In to smo si jo izbrali sami, po lastni volji, vemo, v kaj gremo, čustvene sposobnosti pa so na neprimerljivo višji ravni – pa je vseeno lahko precej zahtevno. Obstajajo pa drobne stvari, ki lahko stres občutno zmanjšajo.
Če otrok zmore sam poskrbeti zase (hrana, stranišče, oblačenje), ni odvisen od pomoči drugih. To mu krepi samopodobo in avtonomijo in se ne znajde v situacijah, ko česa ne zna, ne zmore in čaka na pomoč.
Takšna, ki jih otrok zmore obleči sam in so praktična. Kombinezon je sicer super glede udobja, ampak lulanje je nočna mora. Vezalke in prstne rokavice se prav tako strogo odsvetujejo (glej prejšnji odstavek). Brez velikega »stila«, glavna naj bo praktičnost in funkcionalnost – in da se lahko otrok v oblačilih res razigra brez strahu pred pridigo.
Rednost je ena temeljnih psiholoških značilnosti predšolskega otroka. Zato je tudi dnevni ritem v vrtcu vsak dan enak. Daje občutek varnosti, ker otrok ve, kaj se bo dogajalo. Enako doma – na primer ob isti uri v posteljo, ob isti uri vstajanje.
S tem so tesno povezani rituali (na primer tudi Večerníček). To so dnevni trenutki, ki se vedno ponavljajo, otroku dajejo orientacijo v dnevu, ker je čas zanj zelo relativen, in je to nekaj, česar se lahko veseli. Jaz na primer hčer vedno, ko je v vrtcu vse v redu, nesem domov na ramenih.
O vrtcu je treba pred vstopom govoriti, iti si ga ogledat. Narediti na primer vizualni načrt dneva – prideš, preoblečeš se v garderobi, se boš igral, bo malica, spet se boš igral, šli boste ven, bo kosilo in potem greš domov. Otroka predvsem motivirati (ne pa podkupovati), vse opisovati, razlagati, govoriti.
Ogledati si čim več (garderoba, igralnica, oprema …), vsaka ustanova ima svoj »občutek«. In ker ustanovo sestavljajo ljudje, se z njimi spoznati – in ne spraševati, ali kuhajo zdravo (v vsaki MŠ na Češkem kuhajo zdravo), temveč katere vrednote pri otrocih vrtec razvija, na kaj se pri vzgoji in učenju osredotočajo. Za laika težko, vem, ampak tukaj želimo iti predvsem v globino.
Moj otrok je že dopolnil tri leta, pa ni dobil mesta v vrtcu, in nič hudega? Ne bi smelo biti tako.
Po mojih izkušnjah se ustanovitelji (a pozor – to se lahko od kraja do kraja močno razlikuje; tukaj opisujem situacijo v Plznu) delajo »mrtvega hrošča« in računajo na to, da starši nimajo informacij in ne poznajo svojih možnosti. Kar jih v praksi res ne. Zato glej prejšnji odstavek in najprej pokliči ravnatelja/ravnateljico. Če mesta ni, potem hitro do ustanovitelja.
In še ena pomembna stvar – pri sprejemu v vrtec obstajajo sistemski koeficienti, ki se dodeljujejo npr. za starost otroka, stalno prebivališče, sorojenca v vrtcu …, zato vodstvo vrtca na sprejem otrok pravzaprav nima vpliva. Sistem sprejete otroke razvrsti in konec. Če smo končali »pod črto«, se lahko še vedno uvrstimo, ker kdo sploh ne nastopi, kdo se odseli itd., in moj otrok se po sistemu pomika navzgor. Če pa je trileten in je še vedno pod črto tudi konec avgusta, spet glej zgoraj.
V svoji praksi mi je »šlo skozi roke« na stotine otrok in brez izjeme je vsak na koncu vrtec vzljubil. Začetki so lahko težki, a vse je začasno in »nočem v vrtec« se kmalu spremeni v »nočem iz vrtca«. Res. In to pride veliko prej, kot si misliš. Aktiviraj potrpežljivost, prijaznost in empatijo na maksimum in verjemi, da bosta skupaj s tvojim otrokom vse zmogla.
Mgr. Ondřej Koželuh
Zaključuje doktorat iz splošne pedagogike, na ZČU v Plznu poučuje bodoče vzgojiteljice v vrtcu, sam je v vrtcu poučeval pet let. Avtor knjige Učitelem ve školce. Vodi izobraževalne seminarje za starše in učitelje.
Kam te bodo vodili naslednji koraki:
Hitra dostava
€ - SI
Čeština
English (US)
English
Slovenčina
Magyar
български
Polski
Dansk
Nederlands
Svenska
Suomi
Español
Français
Română
Português
Deutsch (DE)
Deutsch (AT)
Deutsch (CH)
